Start / Kratka zgodovina Južne Tirolske od 1918 do danes

Kratka zgodovina Južne Tirolske od 1918 do danes

Kratka zgodovina Južne Tirolske od 1918 do danes

1918: Italija je ob koncu prve svetovne vojne med zmagovalci in zahteva ozemlje za keterega se je borila, Trident in Trst. Wilson-ova doktrina, poimenovana po tedanjem ameriškem predsedniku, predvideva združitev ljudstev enakega jezika v eno državo in tedaj, tako kot danes je imela Amerika škarje in platno v rokah. A če so italijanski domoljubi, s Cesere-m Battisti-jem ne čelu, vedno želeli le Trident in Tridentinsko, z mejo na ožini pri Salornu, italijanski politiki zahtevajo veliko več. Vojaški razlogi jih spravijo do tega, da mejo prestavijo veliko severneje, do razvodja na Brenneru. Nič jih pri tem ne zanima, da na ta način zasedejo nemško deželo, kjer je italijansko govorečega prebivalstva manj od 8.000 na skupnih 250.000 nemško ter ladinsko govorečih. Wilsonova doktrina je očitno v tem primeru protiitalijansko usmerjena, a italijanski politiki toliko spletkarijo, da Wilson popusti in zanikajoč samega sebe, dodeli Južno Tirolsko Italiji. Avstrija, tedaj v razsulu, sproži odmevne proteste, a kot vemo, poražencev nihče ne posluša.

1922: Mussolini prevzame oblast. Skrajni nacionalist, med mnogimi kampanijami, sproži italijanizacijo Južne Tirolske, poleg Doline Aoste, Jujijske Krajine in Istre. Zvestega sodelavca najde v Ettore-ju Tolomei-u iz Rovereta, ki se spusti v noro nalogo poitalijančiti vsa krajevna imena na Južnem Tirolskem. Njegovi trudi so po svoje smešni, saj prevede npr. Ulten z Ultimo, Auer z Ora, kar tako po ušesu, po zvenu; a na Južnotirolsko žalost s podporo celotnega fašističnega aparata. Tako se začenjajo temna leta, leta preganjanja, ko je prepovedano uporabljati nemški jezik, kaj šele učiti ga v šolah. Tako so Južni Tirolci prisiljeni se znajti v skrivnih šolah, kje so učitelji prostovoljci tvegajo zaporno kazen, da so lahko učili otroke nemškega jezika. Vsako nasprotovanje je s silo zatrto, deželo kolonizirajo z desettisoči priseljencev iz revnejših področij Italije. Mussolini želi Bocen s 100.000 prebivalci, vsemi Italijani, kar mu tudi uspe; zgraditi da spomenike in stavbe, ki še dandanes stojijo in so sproti vzdrževane. Še več, nekateri politiki jih še vedno častijo kot dokaz italijanskosti neke dežele, ki to nikoli ni bila. Ob izbruhu 2.svetovne vojne, Hitler in Mussolini skleneta nori pakt: Hitler se obveže, da prepusti Južno Tirolsko Italiji in odseliti v Reich vse nemško govoreče Južne Tirolce, ki bi to želeli. Predstavljamo si lahko pod kakim pritiskom so ljudje in mnogi klonijo in se s težkim srcem odselijo.

1945: vojne je konec, fašizem je padel in Južni Tirolci upajo, oz. so prepričani, da bo pravici končno zadoščeno in se bo njihova ljubljena dežela povrnila Avstriji. A spet je Amerika s škarjami in platnom v rokah; Južni Tirolci in Avstrijci jasno predstavijo svoje razloge in krivico, ki se jim je zgodila pred 27 leti. A tudi tokrat se nekaj zatakne: začela se je hladna vojna in Italija je skupaj s Turčijo ključnega pomena za zvezo NATO pri nadzoru Sredozemlja. Tako tudi tokrat Amerika požre dano besedo in popusti spletkam italijanske politike. Južna Tirolska ostane Italiji, a si tokrat Amerika opere vest z resolucijo OZN, katera obvezuje Italijo za dodelitev popolne avtonomije Južne Tirolske in imenuje Avstrijo kot poroto. Seveda Italija spoštuje resolucijo OZN-ja, a vemo, da se v Italiji zadeve rade zavlečejo… Če naredimo primerjavo z Dolino Aoste: po 2.svetovni vojni je De Gaulle želel Dolino Aoste priključiti Franciji, in če bi se tako odločil, bi to tudi obveljalo: presveža je bila rana italijanskega napada na jih 1940, in prevelika je bila francoska mržnja do italijanov. A tedaj je bila edina povezava med Dolino Aoste in Francijo, prelaz San Bernardo, ki je bil v zimskih mesecih neprevozen in bi tako močno oteškočal povezave z bodočo domovino. S težkim srcem se je De Gaulle odpovedal priključitvi, a je postavil Italiji trde pogoje: avtonomna dežela ( do tedaj je bila Dolina Aoste pokrajina Piemonta), krajevna imana zgolj v francoskem jeziku, razen prestolnice ( če ste kda bili v igralnici San Vincenzo ali smučali na Corte Maggiore vam je to jasno), razne prednosti in davčne olajšave, ki veljajo še dandanes in zaradi česar je Dolina Aoste, dežela z najvišjo dohodnino na prebivalca. Odziv Italije? Pokorno je sledila navodilom Francije, saj se je je bala: že 1948 je Dolina Aoste z ustavnim zakonom, postala avtonomna dežela ( edina italijanska dežela brez pokrajin, v brk ustavi iz 1945!) in vse De Gaulle-ove želje so bile uslišane. Zelo različna usoda je čakala Južno Tirolsko: saj Avstrija ni Francija in tudi ni bila med vojnimi zmagovalci.

1961: Kljub mnogim Avstrijskim protestom, 16 let po koncu vojne, ni Italija naredila ničesar, da bi izpolnila resolucijo OZN-ja. Pravzaprav nekaj je naredila, z ustavo je ustanovila deželo Tridentinsko-Gornje Poadižje: zvita poteza, saj je z združitvijo teh dveh pokrajin ustvarila deželo z večinsko italijanskim prebivalstvom in postavila nemško govoreče v manjšino. Poleg tega Italija nadaljuje z naseljevanjem južnih Italijanov na Južno Tirolsko (državne uslužbence, a tudi zasebne državljane), za tako čimbolj razredčiti domače nemško govoreče prebivalstvo. Mnogi Južni Tirolci uvidijo, da na tak način ne bodo prišli nikamor, Italija jih vleče za nos z nenehnim zavlačevanjem izvrševanja resolucije OZN-ja, in kar je huje, nadaljuje z mussolinijevo fašistično politiko poitalijančevanja dežele. Nekateri od njih, pravi domoljubi, sklenejo, da je temu potrebno postaviti konec. Načrtajo in izpeljejo nekaj nenasilnih sabotaž (saj so le domoljubi in ne morilci): za ozavestit Italijo in mednarodno javnost raztrelijo nekaj daljnovodov in objektov. Odziv Italije je besen in krvoločen: pošlje vojsko in vojaško zasede cele vasi, nasilno zaslišuje ljudi, v nasprotju z vsemi pravnimi pravili. Nekateri domoljubi umrejo pod udarci orožnikov, enega od junakov nenasilnega upora, Luis-a Amplatz-a ustreli najet morilec italijanskih tajnih služb, drugi junak, Georg Klotz, za las ubeži isti usodi: uspe, hudo ranjen, zbežati in je prisiljen ostati do smrti, kot begunec v Avstriji. Teroristi: tako Italija imenuje Južnotirolske domoljube in jih predstavi kot zveri lačne krvi. A kri, ki se preliva je Južnotirolska kri in zatirana in mučena je samo Južnotirolska zemlja. K sreči pa mednarodna javnost, ne samo Avstrija in Nemčija, razume južnotirolske razloge in ne verjame italijanskim lažem. Pritiski na Italijo, za izvrševanje resolucije OZN-ja postanejo tako vedno močnejši.

1969-1972: Končno, po tolikih letih, se Italija in Avstrija usedeta za isto mizo in spišeta tako imenovani paket „pacchetto“: skupni dokument, ki določa pravila in določa kak bo ustroj Južne Tirolske. Minilo je 27 let od konca vojne in po štirih letih pojajanj, je paket končno podpisan in ratificiran z obeh strani.

1972-2003: Vse rešeno, torej? Niti pod razno! Od ratifikacije do izvrševanja le-te, preko zakonov in dekretov, lahko v Italiji mine več desetletij. In tako je tudi s paketom: šele leta 2003 Avstrija podpiše dokument s katerim priznava, da je Italija izpolnila svoje obveze, ki jih določal resolucija OZN-ja. Minilo je 60 let in mnogo Južnih Tirolcev je trpelo, nekateri so celo žrtvovali svoje življenje za svobodo, kot npr. Klotz, Amplatz, Kerschbaumer in mnogo drugih. Veliko Italijanov se je dokončno naselilo na Južnem Tirolskem in nekateri od njih še vedno nasprotujejo paketu: Južna Tirolska, oz.Gornje Poadižje, kot si ga oni ustrajajo imenovati, je Italija! Kaj želijo ti Nemci? Govori naj se italijansko! Nič čudnega, po drugi strani, saj je Južna Tirolska edina italijanska dežela, kjer so fašistične manifestacije, ne samo tolerirane, a celo spodbujane: če je drugod po Italiji fašistom, kar je prav, prepovedano manifestirati, lahko v Bocnu in okolici počnejo kar se jim zljubi. Policija in orožniki, zelo številni na Južnem Tirolskem, bolj kot v krajih podvrženih mafiji, ne posredujejo nikoli, vedno se delajo, da niso ničesar videli ali slišali.

2012: Združena Evropa, brez meja, je že vrsto let resničnost. Južna Tirolska je ponovno stopila v stik, ki sicer ni bil nikoli povsem pretrgan, z Severno Tirolsko in Avstrijo. In Južni Tirolci? Leta po koncu vojne so se masovno naslanjali na svojo stranko, Südtiroler Volkspartei (Južnotirolska Ljudska Stranka), ki jih je kot skrbna mati vodila k avtonomiji, ki jo paket predvideva. A časi se spreminjajo, in samo malo stvari ostane enakih: želja po svobodi in želja po popravljanju krivic. Dandanes, se mnogi Južni Tirolci začenjajo zavedati, da se z avtonomijo ne da daleč priti, in da lahko vsaka italijanska vlada (to je počel že Berlusconi, nadaljeval Monti…) če želi, črta prispevke deželi in na ta način ogrozi vse doslej prigarane dosežke. Veliko Južnih Tirolcev, celo italijansko govorečih, začenja razmišljati, da bi se,ne samo, živelo bolje pod Avstrijo, ampak bi se na tak način popravilo krivici iz konca prve in druge svetovne vojne. Mnogo Južnih Tirolcev začenja verjeti, da je povrnitev pod Avstrijo možna in, da po sto letih obvelja zgodovinska resnica: Južna Tirolska je sestavni del Severne Tirolske in je avstrijska po jeziku, navadah, šegah, veri, zgodovini in kulturi. Saj jih ni težko razumeti: če bi marsovci, brez nikogar žaliti, zasedli pokrajine Pavia, Lodi, Cremona in Mantova in ustvarili Južno Lombardijo (ali Zgornji Pad, da ostanemo v temi), kako bi se odzvali prebivalci teh pokrajin? Ne bi želeli vrnitev pod Lombardijo in domovino Italijo, ne bi sanjali tudi po sto ali tisoč letih o izgubljeni svobodi? Ne bi trdili, da ne obstaja nobena Južna Lombardija, da je Lombardija ena sama in italijanska? Ali ni to isto kot trditi, da ne obstaja nobena Južna Tirolska ampak, da je Tirolska ena in ena sama, in da je Avstrijska?

2019: Natankosto let je minilo, in na celem Tirolskem in celi Avstriji se spominjamo bridkih novemberskih dni 1918, ko je bil južni del Tirolske priključen Italiji. A žalost je omiljena z dejstvom, da je dežela ponovno združena in sestavni del domovine Avstrije! Imena junakov, Klotz, Amplatz, Kerschbaumer, in vseh ostalih pa globoko odmevajo na jesenskem tirolskem nebu.

Kommentar hinzufügen

Diese E-Mail ist schon registriert. Bitte benutzen Sie Das Login-Formular oder geben Sie eine andere ein.

Sie haben nicht das korrekte Login oder Passwort eingegeben

Sie müssen eingeloggt sein, um einen Kommentar schreiben zu können.